Sebe postrežem na pladnju?

Sprva res nisem hotela pisati in postavljati samo sebe pred vas, ampak vidim, da nisem bila edina s to težavo. Še veliko ljudi je takšnih, ki se je in se spopada s temle. Nekateri se sploh ne zavedajo, saj imajo to v podzavesti in je lahko vse globje in globje. Govorila bom o temi, na katero človek ne daje dovolj pozornosti. Katera te dobesedno zapelje v tunel teme in takrat iščeš luč na izgubljeni poti. Govorila bom o samopodobi, samospoštovanju in samozavesti.

Na kraj pameti nam ne pride, da bi lahko imela težavo s samozavestjo. Vsi, ki me poznate si mislite, da to ni mogoče. Ampak ja, šla sem čez eno izmed najtežjih obdobju v mojem življenju do sedaj. Zavedam se, da to ni bilo prvo težko obdobje, ampak eno izmed obdobij, ki me je veliko naučilo, ter pripravilo za spopad v naslednjih obdobjih.

Vam bom povedala svojo zgodbo.

Imam res zelo dobro in velikodušno družino, na katero se lahko obrnem v vsakem trenutku v življenju. Ampak vseeno sem morala že kot otrok hitro odrasti in dozoreti zaradi neprijetne situacije. Stara sem bila deset let in takrat se je oče ponesrečil. Vse se je obrnilo na glavo. Ta dogodek me je zaznamoval, ostal nekje notri v meni, pustil posledice, ki se jih nisem zavedala. Zelo rada sem zahajala v šolo, tam se je prvič pojavilo, da nisem imela dovolj samozavesti in dobre samopodobe, kajti obstajali so učitelji z neprimernimi grajami. Sledil je faks, čisto novo okolje, kjer te ljudje čudno gledajo, ker imaš svoj značilen naglas. Med tem sem spoznala tudi osebe nasprotnega spola, »oh kako, da nebi, če sem bila v teh najhujših letih.« Ko imamo simpatijo se v nas rodi nek človeški nagon, da na to osebo namenimo veliko pozornosti in svojega časa. Mati narava nas je naredila take, da človek rabi pozornost, toplino, lepo besedo in še bi lahko naštevala, da je potem srečen. Takrat sem spoznala lüštnega mladeniča, ki je bil pozoren, pozitiven, ampak se me ni upal dotakniti. Takrat je moja samopodoba padla pod ničlo. Počutila sem se grozno. Vsako jutro, ko sem se zbudila se je v meni dogajal vihar neodločnosti, grenkobe in vse za nazaj je prišlo naprej. Mnogi od vas si mislite, da ta opis ne ustreza meni. Ker me poznate kot pozitivno in vedno nasmejano. Takrat sem bila zlagano pozitivna in nasmejana. V meni je bruhal vihar samih groznih dogodkov. Zelo malo sem spala. Če pa že sem, so se dogajale samo grozne sanje in more.  Počutila sem se grdo, nezrelo, čudno in še kaj bi lahko napisala.

Na neki točki sem spoznala, da tako ne gre več naprej. Morala sem nekaj storiti in začela delati na sebi. Poiskala sem izvor te grozne samopodobe in ne spoštovanja do samega sebe. Našla sem ga v otroških letih in k temu je pripomogla šola, novo okolje in obdobje zanimivih prijateljstev in ljubezenskih težav.

Znebila se občutkov krivde in začela delati sama na sebi. Uteho sem našla s tekom v naravi in fotografiranjem. Rabila sem čas, da se postavim na noge in spet postanem ta prava jaz, ki zbija šale na svoj račun in se svobodno smeji ter glasno govori. Spoznala sem sebe, postala samozavestna in z zdravo samopodobo. Začela sem se spoštovati takšno kot sem.

Res sem bila mlada in ranljiva. Med nami je veliko ljudi s to podobno težavo. Tukaj ne vpliva starost, to se nam lahko zgodi v vseh letih življenja. Je pa res, da so mladi veliko bolj ranljivi in ne znajo čez te prepreke zlahka. Človek kateri nima zdrave samopodobe in se nima rad. Dela največjo krivico sebi. Naša samopodoba je ključnega pomena osebnosti, je temeljno področje osebnosti.

Družba nas oblikuje, nam da veliko dobrega in nekaj slabega. Na nam je kaj sprejmemo in kaj ne. Na nam je tudi, da ne grajamo oz. ne zaničujemo oseb okrog sebe, saj ne vemo s čim se spopada. Naj ne bo slabih misli in prisluhni sočloveku, mogoče nas potrebuje in mu lahko kako pomagamo. Dovolj je že razumevanje, lepa beda in topel objem.

»Izbrati pogum in biti ranljiv, ne pomeni, da nas ni strah, ampak pomeni, da smo dovolj pogumni da ljubimo, kljub strahu in negotovosti.« -Brene Brown

Poljubček, Sara